Pot domov

Sediva v Dohi...
Vse lepo se enkrat konča.....
Ampak, ker potovanja bogatijo, sva tudi midva, sicer z izpraznjeno denarnico, bogatejša za številne izkušnje....
Malo sva utrujena, še posebno po 6 in pol urnem poletu iz Bangkoka v Doho.
Iz hotela sva šla ob pol petih s Skytrainom in vlakom, ki pelje na Suvarnabhumi letališče, kamor sva prispela ob pol šestih-se pravi več kot tri ure pred poletom. A letališče je res ogromno in gneča je nepopisna. Samo Qatar, s katerim midva letiva (imava še let iz Dohe v Benetke) je imel v roku ene ure dva leta v Doho. Ne vem, katero je bilo drugo letalo, midva sva spet letela z unim velikanom,  ki sprejme več kot 500 potnik v in je bil do zadnjega sedeža poln.
 Da sva se prijavila na let in šla skozi kontrolo in čez carino,  sva porabila slabi dve uri. Srečko je bil malo slabe volje, ker so mu na čekiranju ročne prtljage vzeli Švicarca,  ker sva ga pozabila dat v nahrbtnik in na avijon. Tega se v ročni prtljagi ne sme imeti in tako nobena prošnja in prepričevanje uslužbenca ni zaleglo. Nož je šel v nepovrat.

Sicer sva se zadnjih par dni pogovarjala,  kaj nama je bilo na poti najbolj všeč. Nekako sva si edina, da so nama na splošno Filipini bili bolj všeč, kot Bangkok, čeprav se obojega niti ne da primerjat. Bangkok je ogromno mesto, na Filipinih pa sva se gibala v majhnih krajih, nekaterih zeloooo odročnih, tudi težko dostopnih. Ljudje na Filipinih so nama tudi bili bolj všeč.
Srečka so najbolj navdušili kiti, mene riževe terase in čokoladni gričkih (čeprav v dežju).
Z vremenom sva imela srečo. Razen enega dneva je ves čas bilo sončno ali pretežno sončno, predvsem pa zelo vroče.
Vreme na Filipinih bi naj novembra bilo še vedno bolj deževno kot ne, ampak midva bi si boljšega vremene ne mogla želeti.
Menda je tisto najbolj stabilno vreme na Filipinih februarja in marca in udi riževe terase so takrat menda najbolj zelene, a to bo treba iti preveriti....... :-)

Nesojeni most na reki Kwai

Ponedeljek, 30.11.
Včeraj sva imela v načrtu izlet iz Bangkoka vKhanchanaburi, kjer se v bližini nahaja tisti znameniti most na reki Kwai (pravzaprav replika). Hotela sva sicer s takim vikend turističnim vlakom, a ker so bile že v soboto zanj vse vozovnice razprodane, sva se odločila, da greva z rednim vlakom. Ta naj bi odpeljal z ene druge postaje, dobila sva ime postaje in navodila, kako do tja.
Tako sva včeraj vstala še pred zoro in že ob šestih štartala peš iz Hotela do glavne reke v Bangkoku, Chao Phraye,  kajti tukaj blizu je ena večjih postaj za hitre čolne po reki. Teh se domačini redno v velikem številu poslužujejo, ker vozijo vzdolž reke z rednimi postajami. Ampak.....stvar le ni tako preprosta.
Midva sva bila že pred pol sedmo na rečem postajališču in tam enega dežurnega vprašala, na katero ladjo morava do najine postaje. Stric nju je napotil na prvo, ki je prišla. Potem sva sprevod noči povedala, kam hočeva iti in ko se je bližala po najinem in po Zemljevidov postaja, kjer bi naj izstopila, nama je teta rekla, da to ni prav, pač pa da se morava peljati do končne postaje. Pa sva bila malo skeptična, a ko nama je še en mlajši možakar, ki se je tam znašel,  potrdil to isto, sva pač mislila,  da onadva že vesta in da sva midva imela napačna prvotna navodila. Pri tem, da sem vsaj desetkrat rekla, da želiva priti na železniško postajo, ker Hočevar na vlak. Figo. Peljala sva se še več kot pol ure do končne postaje in tam, seveda, ni bilo ne duha ne sluha o vlaku, tako da sva besno se spet vkrcali na ladjo in nazaj proti mestu. Jasno, da sva vlak zamudila. Kljub temu sva se hotela vsaj prepričat, da je tista najina nesojeni postaja tam nekje,  tako da sva tam blizu izstopila in poskušala najti železniško postajo. Nihče, ampak nihče naju ni znal napotiti, čeprav sva se vrtela v krogu mogoče 500 metrov od postaje. V dana v usodo sva se spet vkrcali na ladjo in naslednja postaja, kjer smo se ustavili na reki, je bila tista,  na katero sva bila prvotno namenjena, samo da sva bila zjutraj v štartufi narobe napotena. Zdaj pa tudi volje več nisva imela, da bi še iskala vlak,tako da sva se odločila poiskat menda velik ulični cvetlični market, ampak tudi tega nihče ni poznal. Sva pa zašla v tak ta prav Chinatown, ki je po svoje tudi zanimiv (pa tudi smrdljiv).
Hoje sva imela za nekaj časa dovolj,  tako da sva se spokala na en tuk-tuk in se dala zapeljati na Siam Square, glavno središč no točko mesta. To zdaj poznava u nulo. Malo sva šla še okoli, nekaj pojest in nazaj v hotel.
Danes pa.....je dan za odhod. Že zjutraj sva spokala, se zmenila v hotelu, da nama podaljšajo bivanje do popoldne in šla še v Ocean world....gledat ribe...in pingvine.....in sharkije. ...in morske konjičke......Tako čisto na izi.

Najbolj prisrčni so pingvini

Še dobro, da je vmes šipa

Razstava slonov na Siam squareu

Malo izmučeno delujeva

Veliko mango vi smutiji sva spila, a ta zadnji je bil najboljši od vseh

In že je čas za odhod na letališče.....

Chatuchak-bojda največja tržnica na svetu

Shop til you drop- oz. dokler ti ne zmanjka denarja
Uf, tole je pa bla spet ena ekspedicija....
Zutraj sva se okoli devetih zmigetalkala iz hotela na obrobje Bangkoka, kjer vsako soboto in nedeljo poteka velikanska tržnica z vsem mogočim. 
Midva sva bila pravzaprav zelo zgodnja tam, tako da je bil velik park pred tržnico še prazen. V parku je celo en kokr ribnik za velikost skoraj koseškega bajerja in Srečku se je kr smejalo, k je vidu, da so v njem ribe. Če bi bilo dovoljeno v parku kadit,  kar pa ni, bi lahko kar tam sedel in opazoval (jaz nisem videla ničesar). Na splošno je po mestu kar veliko zunanjih površin in okolij,  kje je kajenje prepovedano in celo kazni za kršitelje so zagrožena. 

Zelo težko se je odtrgal od ribnika

Zjutraj sva v parku videla celo veverco

Tržnica pa-je res ogromna. Na informacijah se dobi vodič in zemljevid, da se lažje znajdeš. Razen tehnike tipa računalniki in prehrane kot take, je vse ostalo na voljo. Oblačila, razni potrebni in nepotrebni dodatki za dom, rastline,  okrasje,  dišave, pohištvo.....ni da ni.
In to v takih količinah, da se ti zmeša.

 Vmes pa še stojnice s hrano, pijačo, sladoled, smutiji.....eh, te sva si večkrat privoščila in to take slastne, mangotove. Ti so nama najbolj všeč. Njami.

Za te lignjev se nisva odločila

Bangkoka paella

Modri škampu

Ulična jedilnica

Na tržnici vidiš tudi precej različnih ljudi-ne samo glede rase in narodnosti, pač pa se delijo tudi na navadne turiste, kakršna sva midva in ti letajo okoli z vrečkami, in tiste bolj profesionalne šoperje,  ki hodijo okoli s tistimi nakupovalni mi torbami z vozički in ki verjetno zalagajo tudi pri nas stojnice z oblačili in podobnim. 
Tudi med prodajalci je vse sorte za videt. Pri enem ladyboyev (moškem, ki je čez dan bolj tako poženščenega videza, a je še vedno moško oblečen, zvečer se pa prelevi v damo) sem iztržila največji popust. Za eno denarnico, za katero je sprva hotel 1700 buhteljnov sem na koncu dala samo 400. To pa menda zato, ker se, ko nama je povedal, da je ladyboyev,  nisva obrnila stran, temveč sva se lepo pogovarjala naprej. Nama je rekel, naj prideva zvečer tja v tisto ulico, kjer se zbirajo, da se bo lepo našimal, da je taka lepa gospa, ko se obleče in našminka. .....res, geste, mimo je imel že čez dan čisto ženske,tako da verjamem, da ga je potem težko prepoznati. 

Popoldne imajo maserji polne roke dela

Skratka, tržnico sva mislila, da sva prečesala podolgem in počez, ampak, preden sva zapustila prizorišče, sva še vedno znova in znova odkrivala nove in nove "ulice".

Vrabček gnezdijo v pesku

In ko sva končno šla ven, je bil tisti jutranji spookjen park, poln življenja. Ljudje ležijo povsod, utrujeni od letanja in nakupovanja. 

Počitek v travi

Če nočeš ležati na travi, lahko najameš dekico. Midva sva se sicer hotela usesti na klopco in malo odpočiti, ampak nobena ni bila fraj, zato sva se spokala na podzemno in odšla na eno od železniških postaj, od koder ob sobotah in nedeljah vozijo taki turistični vlaki proti Kanchanaburiju, oz. mostu na reki Kwai. A glej ga zlomka. Na postaji so nama povedali, da je za jutri vlak že poln, da pa lahko z ene druge postaje greva z navadnim, rednim vlakom tja in nazaj. 
In tako bova tudi naredila. 

Železniška postaja

Od železniške postaje sva potem peš odpeketala proti najinem hotelu. Imela sva sicer v mislih, da bi šla do reke Chao Phraye in potem ob reki, ampak, kogarkoli sva vprašala,  v katero smer je reka so naju zabodeno gledali. Pa sva imela zemljevid v roki in kazala, kam bi rada prišla in da rabiva samo smer, kajti zdaj je bila že noč, ampak vedno znova ugotavljala,  da tukaj ljudje slabo razumejo angleško in tudi tisti, ki znajo nekoliko bolje, tako momljajo, da jih je težko razumeti. Zemljevidov pa sploh ne znajo brati in tudi za tisto modro široko vijugo ne vedo, da predstavlja glavno reko v mestu. Na koncu smo si družno najbolj pomagali trije Turki in midva, oni z navigacijo v telefonih, midva z logiko.
Sva pa na poti nazaj do hotela ugotovila, da je pet minut stran ena cela ulica s samimi trgovinami s srebrnim nakitom...Kar se tega tiče, še dobro, da tega nisva prej odkrila, preden sva šla na Filipinose in da se nama čas tukaj v Bangkoku izteka. 
Jutri še izlet v Kanchanaburiju,  v ponedeljek pa pot pod noge in veter v krila.....

Od Ande čez Tagbilaran in Manilo v Bangkok

27.11.2015-petek
Včeraj zjutraj sva se s pakiranja in malo čez sedem odšla iz hotela/resorts Anda de Boracay white sand beach. Priznam, kar težko, ker nama je bilo tam zelo všeč. Anda ni ne vem kako turistično razvpita, kot morda kak drug kraj/plaža na Filipinih, ampak prav to je imelo svoj čar. Zdaj to še toliko bolj vidiva, ko sva spet v enem neskončno velikem človeškem mravljinčenje.
V Ando bi se znova vrnila, morda bi bivakirala v kaki drugi nastanitvi, ki bi bila morda še manj turistična, čeprav nama je bilo tukaj ok.
No, na postajo sva prispela kakih 15 minut pred predvidenim prihodom kombija, Srečko je skočil po kavo, ampak spiti je nisva uspela, ker je kombi prispel čisto v nasprotju s filipinskih vozim redom kakih 10 minut prekmalu.  Še dobro, da sva bila tudi midva predčasno na postaji.
Šofer je drvel, kot bi mu za petami gorelo, tako da smo tudi v Tagbilaran prispeli predčasno, mogoče tudi zato, ker sva rekla, da morava biti najkasneje ob desetih na letališču. Sva mislila, da je to vsaj tako veliko kot Brnik, pa sva bila nemalo presenečena, ko sva ugotovila,  da je letališče skoraj v središču mesta in ene tako veliko kot portoroško,  samo da ima stezo malo daljšo,  tako da na njem pristane tudi Airbus 320.

Pred izhodom iz stavbe proti avijonu nas je celo pospremila skupina muzikantov.
Dobro uro poleta in že smo bili v Manili. Jaz sem sicer bila še vedno malo previdna, zaradi tistih podtikanj nabojev v prtljago,  tako da sva imela pri roki folijo za zavit najina nahrbtnika, ampak v Manili nisva videla skoraj nikogar s tako zaščiteno prtljago, tako da nisva komplicirala in sva prtljago oddala kar tako. In ni bilo nobenih težav.  Res pa je, da sva že v Tagbilaran pa tudi v Manili videla številna opozorila, da je tudi hecanje in omenjanje nabojev v prtljagi kaznivo in naj so vsi pozorni in ne nasedajo provokacija,  pa tudi navodila, kaj narediti v primeru, da te hočejo prepričat, da imaš nekaj v prtljagi.
In še nekaj sva večkrat videla-opozorilo oz. obvestilo ali prošnjo, naj turisti ne zlorabljajo otrok, kajti vsi se zavedajo da tovrstni seks turizem obstaja, prav tako posledic tega početja. To je ena najbolj žalostnih reči, ki sva jih na Filipinih videla.

Drugače pa sva dobila vtis, da so Filipini sicer revna država,  čeprav sploh ne zaostala v razvoju. Povsod je videti tudi tisto, kar smatramo za znak napredka-računalnike, sodobne telefone, čeprav je videti tudi še ogromno tistih preprostih telefonov, brez pametnih funkcij, tistih, ki so res namenjeni telefoniranje in ev.pošiljanju sporočil.
Ampak vse to pomeni, da se ljudje, ko so v družbi, pogovarjajo in ne da vsak bulji v svojo igračko.
Sicer pa nama je na Filipinih vse potekalo brez težav. Tudi na primer tisti Bus iz Manilo za Banaue, za katerega sem mislila, da bo težava, je bil brez težav in ko sva se recimo zmenila, da naju nekdo pride nekam pobrat, so bili točni in vsa prenočišča, celo zobarju sva uspešno prebrodila, ljudje so prijazni (tu in tam se zgodi, da nekdo poskuša na tvoj račun zaslužit, ampak to se povsod dogaja) skratka, Filipini so naredili dober vtis. Da o naravi niti ne govorim.

V Manili sva sicer imela 5 ur časa do poleta za Bangkok, ampak nisva niti imela želje, da bi se odpravila v mesto, tako da sva počakala kar na letališču.
V Bangkok smo prispeli malo po deveti in tokrat ni bilo takega drena na carini, kot pred dobrimi 14-imi dnevi, ko sva začela najino pot. Zdaj dva tudi že natanko vedela, kam morava, da prideva na vlak do mesta in potem s Skytrainom do hotela. Hotel imava tokrat v neposredni bližini tega nadzemeljskega metroja, tako da je izhodišče za potep še boljše kot zadnjič. Hotel je na videz sumljive zunanjosti, tudi ni ravno najnovejši, ampak soba je velika, klima dela, imava vse, kar rabiš,  tako da je čisto ok.
Danes sva obiskala dva kokr marketa-v bistvu kokr nakupovalni središčih,  ki jih tukaj v Bangkoku mrgoli. Enega sva ciljno iskala-tistega z elektroniko, da bi poskusila najti servis za mojo obogo tablico. To je en tak kokr šoping center v petih etažah s samimi telefoni in pripomočki zanje, tabilcami, računalniki, fotografskimi kamerami,  unimi letečimi helikopterji s kamerami (Srečko so se kr mal sline cedile, ker on bi s tem skeniral ribe v kočevskem jezeru) , skratka, igračami za fante.
Źal mi noben serviser, ki so tudi vmes, ni mogel usposobiti tablice, ne da bi tvegal da mi zbriše vse, kar je na njej. To se mi je zdelo pošteno, da so mi povedali. Tako zdaj pišem na telefonu in ne morem pripenjam slikic.
Po teh šopingih,  kjer sva bila, je prav smešno opazovati tujce. Tja nekje do popoldneva jih je bilo sicer velik videti, ampak niso bili pretirano obloženi.  Bolj ko je šlo proti večeru, bolj so bili oboroženi z vrečkami in pozneje že kar s kufri. Očitno Bangkok je destinacija za nakupe. Midva nisva ravno najbolj za zgled, ker sva nazaj v hotel prišla izmučena in samo z eno ubogo vrečko. Težava je, da sva oba za te razmere izven običajnih mer (morda je pa to sreča).
Nogice naju pošteno bolijo, na bazen, ki ga menda hotel ima, niti pomislila nisva.
Morda bo jutri več energije za za plavat po potepanju.
Aja, še nekaj sva danes opazovala. Tukaj se tudi vidi Evropejce s tajskimi dekleti/ženami, ampak tukaj vseeno ni tako očitno kot na Filipinih.  Pa tudi unih ladyboyev sva včeraj videla kar nekaj, za razliko od prvega obiska Bangkoka, ko jih nisva znala prepoznati.

Pri zobarju v Jagni in z mopedom okoli Ande

Ekspedicija v Jagno
Kar sva včeraj zastavila, sva danes dokončala. Že ob pol osmih sva bila v kombiju za Jagno, peljala sva se s tistim istim, ki naju je iz Tagbilsrana ptipeljal v Ando. Spomnil se naju je, itak sva tukaj svojevrstna atrakcija, še zmenili smo se, da naju jutri odpelje ne le do Tagbilarana, pač pa direkt na letališče.
Ob malo čez osem sva že bila v Jagni, ampak sprva nisva našla ordinacije. Dvakrat sva pičila mimo, preden sva našla ordinacijo, a sva morala počakat, da je bila ura devet, da so odprli. En stric naju je sprejel, ampak ta ni mel pojma, za kaj se gre, potem je pa le prišla zobarca. Z njo sva se zmenila, kaj pravzaprav hočeva, vzela je protezo in rekla, da bo čez dobre pol ure gotovo.
Tačas sva se sprehodila po centru Jagne, ki je, čeprav majhno mesto, bistveno bolj natrpano, živahno, kot najina Anda. A Anda nama je bolj všeč. Ima pa Jagna bistveno večjo tržnico, veliko rib, riža, zelenjave, krame…ni, da ni. Tukaj sva celo kupila kilo filipinskega riža, takega rjavega, sicer imajo veliko vrst in roko na srce, mislila sem, da je cenejši. V povprečju stane med dobrih 30 in 40 pesov za kilo, odvisno od sorte.

Strojno strganje kokosa

Še vedno uporabni ostanki kokosov

Vse sorte rib

Morskih reči je vse polno

Riž na kilo

Med pohajanjem po Jagni sva ujela tudi neke vrste šolsko parado z mažoretkami na čelu.

Čez dobro uro sva se vrnila k zobarju, proteza je bila sestavljena, tako da sva samo še plačala in se napotila z navadnim busom nazaj v Ando.

Zmaga!!!!

Tudi metle na busu

Najprej sva, seveda, zavila v najino obedovalnico na zasluženo kosilo, saj je Srečko končno spet lahko normalno jedel. Tokrat si je privoščil še kos lignja (ti so ogromni), ampak je bil gumijast ko sam hudič. Jaz sem se veselila tistega bananovega cveta v kokosovi omaki, a tega gospa nima vsak dan na meniju.

Sita sva šla najet moped za per ur in se odpravila še malo raziskovat. Našla sva še eno jamo, ki jih je tukaj vse polno. Ta je bila večja od une prve, kjer sva se kopala, ampak, čeprav je vode bistveno več in je globja, se nisva kopala, ker ni bilo lestve, po kateri bi lahko splezala nazaj ven.

Mopedist Srečko

Odsev na gladini vode v kotanji, kamor nisva mogla

Odpravila sva se naprej iskat kakšno plažo. Takšne plaže, kot si jih mi predstavljamo, zalivček, bel pesek, palme… so tukaj v glavnem zasedene, ker so na/ob njih turistične nastanitve/resorti. Uspelo nama je najti enega takšnega, ki je sicer odprt, a gostov je za na prste ene roke. Trenutno ni sezona, zato povsod potekajo obnovitvena in vzdrževalna dela, tudi v tem resortu. Toliko pa delujejo, da zaračunajo kopanje na plaži. Pristala sva na plačilo vstopnine in se napotila dol, tam pa…nikjer žive duše. Ob bazenu zgoraj sva videla enega nefilipinca, to pa je bilo tudi vse. Dve debeli uri sva imela belo peščeno plažo s kristalnim morjem, v katerem si lahko takoj zaplaval, čisto zase.

Plaža samo za naju

Žal je bilo treba prehitro nazaj, da sva še pred nočjo vrnila moped, ker ponoči se ne bi ravno vozila okoli. Moped sva bila najela v enem kokr potapljaškem turističnem centru ob naši plaži, kamor bi se naslednjič odpravila. Ta je v lasti Nemcev in Švicarjev in to se mu kar pozna. Najin hotelski rezort ni velik, je pa največji in najbolj ”fensi” tukaj v Andi. Osebja je cela vojska, ampak da so nama zamenjali brisačo, sva morala prosit. Sobe pa tačas, kar sva tukaj, niti niso pospravljali.
Tukaj nama je všeč-ni turističnih množic, hrana je dobra, ljudje zelo prijazni, ampak jutri zjutraj je čas za začetek poti nazaj proti zahodu.

Čaka naju najprej vožnja z busom v Tagbilaran na letališče, pitel polet v Manilo, tam imava 5 ur za počakat na frčoplan za Bangkok, kamor bi nsj prispela okoli pol desetih zvečer.

Iz Ande k zobarju v Jagno

Torek, 24. November

Za danes sva imela v načrtu najem mopeda in po svoje malo raziskati okoliške plaže. Ampak…včasih ne gre vse po načrtu.

Na vaškem semnju je veliko različnih vrst riža...

...in mačet

Zjutraj pri kavi in pecivu se je pripetila nesreča-Srečku se je zlomila proteza. Kaj pa zdaj? Da bi čakal cel teden, da prideva domov, ni najboljša varianta, ker nekako mora jesti. Najprej sem pomislila na zavarovanje, ki ga ima sklenjenega pri Corisu, a sva bila sklepčna, da bova poskusila najti zobarja, da zadevo, ki sicer ne bi smela biti tragična, uredi.

A Anda je majhen kraj, na koncu Bohola (sveta) in če pogledaš domačinom v zobke, vidiš, da jim skrb za zobke ni prioriteta. V lekarni (teh se ne manjka) sva vprašala, če je v kraju kakšen zobar, pa nama je rekla, naj greva pogledat v bolnišnico, ki se nahaja malo ven iz centra vasi. Za to sploh nisva vedela, da jo imajo. No, saj niti ni bolnišnica, prej zdravstveni dom, kjer pa zobarja ni. Tam so nama povedali, da je najbližji v Jagni, to je cca 35 km stran od tu, v smeri Tagbilarana, ali pa celo v Tagbilaranu. Ni nama preostalo drugega, kot da počakava bus in pot pod noge v Jagno.

Vleka bambusovih palic

Tam je lokalna zdravstvena ustanova v središču mesta, a tudi tam zobarja ni, pač pa je par metrov stran zasebna zobna klinika. Za moje laično oko je tisto, kar sem videla, ko sem pokukala v ordinacijo, dosti zanesljivo in tudi ko sva razložila, v čem je težava, so takoj rekli, naj prideva jutri zjutraj, ko pride tehnik, da bova lahko počakala, da bodo zadevo popravili. 

Ok in sva odšla naprej po glavni cesti in našla še eno zasebno ordinacijo, ampak tam so nama rekli, da imajo vse termine polne in da se lahko zadeve lotijo šele v petek. Uf, to pa ne bo šlo. In sva odšla naprej in našla še eno ordinacijo, tako malo bolj skromno, ampak z dokaj kredibilnim zobarjem, ki je rekel, da on lahko vzame v popravilo, samo da mora poslati v Cebu in da to traja tri dni.

Tako sva sklenila, da bo najbolje, da se jutri vrneva k tistemu prvemu.

Počakala sva na bus, vmes poklepetala z eno domačinko (neverjetno, kako takoj ljudje navezujejo stik z nama-kar tako na ulici, če kje sediva ali samo postojiva in se meniva, takoj je nekdo zraven in se hoče pogovarjati) in se vrnila v Ando. Srečko je malo nesrečen, ampak se ne da.
Kljub težeavam, sva se odločila, da nekaj je vseeno treba pojesti in sva šla v najino obedovalnico. Srečko je jedel bolj redek ragu, jaz pa cvet bananovca v kokosovi omaki in riž. To je bilo odlično.

To rdečkasto, kar visi, je cvet prej...

To pa je skuhan cvet v kokosovi omaki

Zdaj je bilo že pozno, da bi za danes najela moped, tako sva se samo zmenila z enim triciklistom, da naju zapelje na plažico Bitoon, kjer sva bila že včeraj in da naju malo pred temo pride iskat.

Na plaži je bil cel kup otrok v morju, a nobenega odraslega. Otroci, tako kot povsod, uživajo v toplem morju. Pozdravijo, obvezno vprašajo, kako ti je ime, potem se pa že konverzacija neha. Sva pa prvič doživela, da se je ena punčka, stara kakih 5 ali 6 let postavila pred naju, naju nekaj časa nepremično gledala, potem pa kar direktno vprašala, če imava denar. Sva ji rekla, da ga nimava, ona pa se je obrnila in odšla. Otroci naju že ves čas radovedno ogledujejo, a doslej nihče ni vprašal po denarju.

Midva sva se “osvežila” v morju, jaz sem se potem ulegla in zadremala, Srečko je šel v raziskovanje, kmalu potem so se tudi otroci izgubili, pojma nimam, kam.

Srečko se je vrnil s svežim, pravkar z drevesa odtrganim kokosom. Plaža Bitunn je v majhnem zalivu in je pravzaprav plaža tudi enega manjšega resorta, ki pa je videti zapuščen, čeprav je videti nekaj domačinov, ki nekaj brkljajo okoli. Tako je Srečko enega njih vprašal, če bi se dalo dobiti kak kokos in res-drugi, malo mlajši možakar je splezal na palmo, odtrgal kokos in ga prinesel. Načeti kokos ni tako enostavno, ker je sadež, čeprav zelen, zelo trd in je potrebna kar konkretna mačeta, da mu odrobiš vrh in narediš odprtino, iz katere lahko spiješ kokosovo vodo. Srečko ima sicer enega švicarca ves čas pri sebi, ampak ta mu ne bi bil niti slučajno kos.

Obiralec kokosov

Vodo sva spila, potem nama je gospod kokos še razpolovil, da sem jaz izdolbla in pojedla še meso. Srečko tega žal ni mogel.

Stric nama je zaračunal za kokos 20 pesov, a ker sva midva imela samo bankovec za 50 pesov (en evro), nama je za razliko ponudil še dve papaji, ki ju je prav tako odtrgal z drevesa.

Prav tako nama je stric povedal, da rezort med tednom ni obiskan samo ob vikendih in med glavno sezono, ki je tukaj marca. In še to je povedal, da lastnik živi v Ameriki. 

Pa sva zdravo pomalicala, jaz sem se še enkrat odpravila v morje, potem pa je že začel padat mrak (ob pol šestih) in tudi najih prevoznik se je vrnil po naju.

Med vožnjo nazaj se je stemnilo. Pobrala sva še oprano perilo, spila sva še eno kavo in zdaj sva nazaj v hotelu. Srečko v bazenu, jaz v pisarni.

Jutri zjutraj greva še enkrat v Jagno v upanju, da bova uredila Srečkove zobke.

Anda beach

Anda...na videz od boga pozabljena vas, v resnici pa ni čisto tako. Včeraj sva šla na krajši sprehod, danes pa sva si pošten ogledala kraj.
Zjutraj sva najprej zavila na zajtrk na vaško tržnico. Srečko je že ob pol desetih jedel nekakšen ragu s še dodatno zelenjavo in rižem. Meni je bilo to kar malo prehuda za zajtrk in sem samo pregledala piskre. Ničesar ni manjkalo-od goveje juhe, rib v nekaj različnih variantah, prav tako svinjine in različne zelenjave-kalčkov, morske trave, melancanov v kokosovem mleku- ni da ni.

Svinjski ragu za zajtrk

Goveja juha je pripravljena

Jaz sem poskusila želatino s kokosom

Okrepčana sva se napotila do vaške znamenitosti- bližnje jame s sladko vodo. Tja naju je peljal en starejši možakar s svojim triciklom-tista njegova gajba na kolesih je komaj premagovala teh par kilometrčkov, ampak prišli smo pa le.

Najin prevoznik za izlet po okolici

Popravljanje tricikla

Jama je skrita v gošči, tako da sva jo komaj našla. V jami pa sladka voda, bistra, kot je le lahko, tako da se je kopel prav prilegla.

Vhod v jamo

Srečko se je prvi podal v bistro vodo

To je kokr ena taka kraška jama, v njej so stalaktiti in videla sva odprtino, ki očitno vodi naprej v podzemlje. Jamarji bi imeli tukaj kar nekaj dela, da bi raziskali ves ta podzemni svet, kajti pofročje je očitno votlo in zelo navodnjeno. Pozneje sva recimo odkrila tudi v bližini hotela eno celo jezero.

Jezero v bližini najinega hotela

Potem sva strica vprašala, če naju odpelje še kam in peljal naju je se na eno malo plažico, kjer je sicer tudi en manjši rezort, ampak očitno ni deloval, ker ni bilo žive duše. Sama sva se kopala v kristalno čistem in zelo toplem morju.

Osamljena plažica

Ene dve uri je trajal najin izlet, prišla pa sva do spoznanja, da morava najeti moped in se sama odpeljati še do enega slapa v bližini in še na kakšno plažico, ampak to bova jutri.

V vasi sva si pri eni teti praktično doma privoščila kavo. Teta ima kar v sklopu hiše prizidek, kjer kuha nekaj preprostih jedi, ki jih otroci iz bližnje šole in uslužbenke pošte in občinskega urada pridejo pomalicat med odmorom. Kava, čeprav instant, je bila odlična.

Šolski avtobus

Popoldne sva udarila en pohod vzdolž naše plaže. Oseka je odnesla morje precej daleč, tako da se na plaži pojavijo plitvi bazeni z vodo, vmes pa kukajo ven korale, milijon rakcev, ki se skrijejo, ko začutijo vibracije korakov, zvezde, ki se trudijo najti pot nazaj v morje in če jim to ne uspe, se zvijejo, da bi se zaščitile pred soncem in sušo. Škoda, da plaža ni ravno primerna za kopanje, kot smo ga mi vajeni.

Naša plaža Anda

Zvezdica se poskuša zaščitit pred sušo

Srečko si ogleduje korale

Že včeraj, takoj ko sva se prvič pojavila na plaži en 45 letni možakar, ki je sicer izgledal star kakšnih 60 let, nagovoril in nama ponujal kokos, pa sva bila v tistem trenutku zavrnila. Danes pa sva ga spet videla in tkrat sva kupila pri njem kokos, da nama ga je načel, da sva spila kokosovo vodo in potem nama ga je odprl, da sva še izdolbla ven sveže kokosovo meso.

Kokosova voda je ena najbolj hranilnih snovi

Sveže odlično kokosovo meso

Spomenik ameriškim vojakom na plaži

Tudi Marijin spomenik je na plaži

Možakar govori angleško, tako da smo seveda obvezno poklepetali. Večina itak misli, da sva Amera, pojma nimajo, kje je Slovenija, jih pa zanima, kako je pri nas. In ker sva včeraj dobila fotke iz zasnežene domovine, sva jih pokazala in požela začudenje in strah, češ kako težko je v takem mrazu sploh živet.

Tale je užival, ko se je nastavil fotiču

Danes sva spet napokala umazane cote in jih odnesla v vaško pralnico (tukaj je pranje še pet pesov cenejše kot v Panglau) potem pa sva šla še enkrat k uni gospe na kavo. Tokrat je prišla iz hiše tudi babica, sedla k nama in v zelo solidni angleščini začela pogovor. Vprašanja so bila standardna, potem pa naju je vprašala, kje prebivava tukaj Andi in koliko stane soba. In sva ji povedala, ona pa nama je predlagala, naj se raje preseliva v njen družinski rezort, ki se nahaja prav tako na tej isti plaži, le da je mogoče malo manj fensi, ima kokr kočice s klimo in je dosti cenejši. Obljubila sva, da si bova šla zadevo ogledat in res sva šla. Ja, gre za tudi en manjši rezort čisto na plaži, sicer ni zidan in nima bazena, tako kot ta, kjer sva zdaj, ima pa manjše bungalove, tako da se morda jutri res preseliva. Bova še vidla, kako bova zjutraj.

Vmes odkrivava nova in nova področja vasi.
Na večerjo sva se odpravila spet tja, kjer je že zjutraj Srečko jedel, hrana je okusna in za večerjo za dva sva odštela manj, kot bi za eno pico.
Kar nekaj tujcev je bilo na večerji, poleg domačinov, seveda. To družinsko podjetje funkcionira odlično.

To ni večerja, to je 14 dni star mladiček lastnikov stoonice shrano. 7 jih je skotila

Čez dan turistov skoraj da nisva srečala, pa tudi tisti, ki sva jih, so prej ko ne, generacija najinih otrok.
Sva pa tudi tukaj opazila kar nekaj ostarelih Evropcev in Amerov z mladimi filipinskimi dekleti/ženami.

Za jutri imava v načrtu najet moped, morda pa se še prej preseliva. Trenutno pa sva zleknjena v počivalnikih na terasi in poslušava plimovanje morja. Očitno Srečkota malo daje domotožje, kajti med tem, ko jaz pišem, on na Youtubu išče domače napeve tudi Golico nama je že predvajal. Malo je manjkalo, da nisva ene polke užgala.